Vsebina
Živa bitja so skozi evolucijo razvijala organe in sisteme, specializirane za interakcijo med organizmom in okoljem. Ljudje lahko dišijo, vidijo svetlobo, oblike in barve, zaznavajo dotik, slišijo zvoke v določenem frekvenčnem območju in zaznavajo okus hrane. Poleg teh klasičnih čutil se poraja dvom o šestem čutu, temi, ki vključuje fikcijo in znanost. Z novimi raziskavami se naše znanje razširi do te mere, da lahko razkrijemo tisto, kar je prej veljalo za nekaj mističnega.
Vonj
Vonj je sposobnost vonja, naj bo prijeten ali ne. Nos je organ, ki predstavlja vohalni sistem: ko dihamo, molekule, odgovorne za aromo, vstopijo v nos in dosežejo vohalne celice na vrhu nosne votline. Nato pošljejo živčne impulze v možgane, kjer nastajajo občutki, povezani z aromami. Ta sistem zazna aromo naenkrat in je lahko kombinacija ali en sam vir. Če je arom več, bodo prevladovale najintenzivnejše in sčasoma bo prišlo do prilagajanja in močan vonj bo postal neopazen. Ta občutek se kombinira z okusom, da tvori okus hrane.
Vizija
Zahvaljujoč viziji lahko vidimo. Oči so organi, ki spreminjajo svetlobne informacije v električne impulze, ki se pošiljajo v možgane. Tam se ti dražljaji spremenijo v podobe. Sprednji del očesa deluje kot leča in konvergira svetlobne žarke v mrežnico, kjer živčne celice zajemajo in s svetlobo odvisnimi kemičnimi reakcijami proizvajajo električne dražljaje, ki se pošljejo na zadnji del možganske skorje. Tam se oblikujejo slike, ki jih vidimo.
Takt
Dotik je eden od človeških čutil, ki ga v glavnem predstavlja koža, kjer so receptorji, ki so odgovorni za sprejem mehanskega dražljaja in njegovo pošiljanje v možgane. Ti receptorji so dolgi podaljški nevronov, ki se nahajajo zunaj možganov in tvorijo živce. Po stimulaciji pošljejo električne signale v možgane, kjer dosežejo določena specializirana območja za dotik. Tako lahko začutimo dotik predmetov ali ljudi.
Zaslišanje
Glavni organ, odgovoren za sprejem zvočnih valov, je uho, razdeljeno na zunanje, srednje in notranje uho. Zunanje uho je odgovorno za zbliževanje zvočnih valov in njihovo prenašanje iz zraka v mikroskopske kosti srednjega ušesa. Te majhne kosti pa prenesejo vibracije v tekočino v notranjem ušesu, ki stimulira tam prisotne receptorje. Ti receptorji nato ustvarijo živčne dražljaje, ki se pošljejo v možgane, da zaznajo zvoke.
Okus
Okus nam omogoča, da začutimo in razlikujemo okuse. Glavni organ, ki je za to odgovoren, je jezik, končni okus, ki ga čutimo, pa je kombinacija okusa in vonja, torej okusa in arome. Obstajajo regije jezika, ki so bolj občutljive na sladko, slano, kislo in grenko. Po dajanju nekaj hrane v usta receptorji, ki se nahajajo v jeziku, pošljejo dražljaje v možgane, kjer pride do zaznavanja okusov.
Šesti čut
Šesti čut v nekaterih kulturah velja za intuicijo. O njegovi naravi ni soglasja ali znanstvenega dokaza. Nekateri pravijo, da je povezan s epifizo v glavi, ko gre za občutljivosti, povezane z nadnaravnim. Na splošno se šesti čut ali intuicija trenutno obravnava kot mešanica med znanstvenim in mističnim (tisto, česar znanost še ni dosegla, neznano). Z več znanstvenimi raziskavami na visoki ravni naj bi dodali več informacij.
Drugi čuti
Drugi čuti, ki jih ljudje manj zaznavajo, so za človeka bistvenega pomena. Propriocepcija je prostorska lega telesa. Omogoča nam občutek lokacije delov telesa ne glede na vid. Brez tega postane celo hoja težavna. Ravnotežje, sestavljeno iz dela notranjega ušesa in mišic hrbtenice, nam omogoča, da stojimo. Skozi kožo poleg dotika zaznamo še pritisk, temperaturo in bolečino. Vsaka od teh človeških zmožnosti ima svojo regijo v možganih in svoje poti za pridobivanje informacij.
