Vsebina
Žveplo je nekovinski kemični element. Ima bledo rumeno barvo in nima vonja. V plinasti obliki se s kisikom tvori žveplov oksid. Žveplo se uporablja za izdelavo gnojil in različnih vrst razkužil. Uporablja se tudi v medicinskih laboratorijih za testiranje kožnih stanj. Žveplo pa je nevaren element, s katerim je treba ravnati previdno.
Tveganja za zdravje
Žveplo v plinastem stanju se zmeša s kisikom in tvori žveplov oksid, kar je nevarno. Vdihavanje žveplovega dima povzroča draženje oči, nosu in dihal, kar vodi v glavobole, omotico in slabost. Visoke ravni žvepla lahko opečejo kožo in lahko povzročijo tudi pljučni edem, stanje, pri katerem se pljuča napolnijo s tekočino. Vdihavanje žvepla lahko povzroči tudi kašelj, kihanje ali piskanje.
Požarna nevarnost
Droben žveplov prah, razpršen v zraku, je potencialna nevarnost. Ko se žveplov prah pomeša s kisikom, tvori žveplov dioksid, ki, če se vžge, povzroči eksplozije. Prah v zraku se hitro vžge zaradi dima ali statične elektrike in lahko povzroči uničujoče požare. Požare, ki jih povzroča žveplo, je težko obvladovati, saj ko se širijo, prisotnost kisika pomaga le povečati požar.
Korozijska nevarnost
Žveplo je stabilno in nereaktivno, ko je suho, vendar je zelo reaktivno, ko pride v stik z vlago. Zaradi tega lahko v prisotnosti vlage hitro reagira s kovinami in različnimi oksidacijskimi in redukcijskimi sredstvi. V prisotnosti kisika in vlage postane žveplov dioksid, ki tvori kislo in jedko raztopino, ki korodira kovine.
Okoljsko tveganje
Ko žveplov prah pride v stik s kisikom in postane žveplov dioksid, predstavlja resna okoljska tveganja. Vpliva na žive organizme v okolici. Žveplo povzroča žilne poškodbe v možganih, srcu in ledvicah. Poškoduje lahko tudi notranji encimski sistem živali.
